Gregorjevemu pravimo tudi slovensko valentinovo. Nekoč je veljalo, da se na gregorjevo ptički ženijo, saj je ta dan veljal za prvi spomladanski dan. Ravno iz tega razloga smo z otroki obeležiti ta dan s spuščanjem ladjic v bližnji Grosupeljščici.

Na predvečer gregorjevega naj bi se po vodi spuščale ladjice z ognjem, kajti ko voda odnese ogenj, s seboj odnese tudi vse skrbi, slabo in prežene zimo. Drznili smo si spremeniti običaj in ladjice pospremili brez ognja, prežete z lepimi mislimi in željami.

Nekateri učenci so ladjice izdelali doma s svojimi starši in jih skozi cel teden ponosno prinašali v šolo ter jih razkazovali svojim sošolcem, drugi pa so petkovo jutro pričeli ustvarjalno z izdelovanjem ladjic, se ob tem urili v ročnih spretnostih, jih okrasili ter jim šepetali svoje dobre želje za prihajajočo pomlad. Po malici smo se odpravili na sprehod, sproti raziskovali naravo, uživali v dopoldnevu in skupnem druženju.

Prijetno in toplo dopoldne je kar klicalo po pomladi in otroškem veselju, prežetim z optimizmom in veselim pričakovanjem. Ob potoku smo poiskali primerno mesto, da bi bilo spuščanje ladjic čimbolj varno. Polni ponosa in upanja, da njihova ladjica pluje najdlje, so otroci zrli za njimi, tekali ob potoku ter primerjali, katera pluje najhitreje, katera bo potovala najdlje …

Žarečih obrazov smo se vrnili v šolo, prepričani, da bo pomlad čudovita, prepolna čarobnih trenutkov, ki jih bomo nosili zapisane globoko v naših srcih.

Fotografirale: učiteljice 1. razredov

Oznake: DE Adamičeva, prvi razred, Utrip