Naš Leteči koruzni storž na literarnem natečaju Bodi pisatelj

april 2024
P	T	S	Č	P	S	N
1	2	3	4	5	6	7
8	9	10	11	12	13	14
15	16	17	18	19	20	21
22	23	24	25	26	27	28
29	30

V četrtek, 13. 2. 2020, je v Festivalni dvorani v Ljubljani potekala zaključna prireditev Literarnega natečaja 2020. Podeljene so bile nagrade mladim literatom, ki so sodelovali na letošnjem natečaju Bodi pisatelj/pisateljica 2020. Merila izbora so bili vsebinska izvirnost, jezikovna pravilnost, besedišče, vezljivost in zgradbeni učinki ter inovativnost v slogu. Našo šolo sta zastopala šestošolec Rožle in sedmošolka Tjaša. Rožle je prejemnik posebne omembe za kratko zgodbo Leteči koruzni storž. Čestitamo!

____________________________

Leteči koruzni storž

Leteči koruzni storž je živel v krajih, ki obstajajo bolj severno od severa. Stari kmet je imel veliko koruzno polje. Nekega dne sta dva koruzna storža slišala, da ju bo kmet obral. Ne samo njiju, celo polje. Storži so se zdramili in se začeli spraševati, kaj se bo z njimi zgodilo. Ves dan, do večera, so se pomenkovali:

»Si pomislil, da nas bodo spekli na ognju in nato pojedli?«

»Grozno! Morda pa nas bodo v mlinu zmleli in naredili iz nas moko!«

Preden je šel najmlajši storž spat, se je utrnila zvezda. Zaželel si je, da bi lahko letel. Nato je zaspal. Ko se je zjutraj zbudil, je opazil kmeta, ki je prišel z namenom, da bi obral polje. Storž je z velikim začudenjem na sebi opazil velika krila, za vratom pa čudovito ogrlico. Spomnil se je na zvezdni utrinek in svojo željo. Začel je zamahovati s krili. Kmet je osuplo opazoval, kako je koruza vzletela pred njegovimi očmi.

»Letim! Jaz letim!«

Od navdušenja se je dvigal vse višje in višje, dokler se ni znašel pod oblaki. Razgled je bil neverjeten. Delal je lupinge, zanke in vratolomne obrate.

Naenkrat začne močno močno pihati. Ker storž ni bil zadosti močan, ga je odneslo bog ve kam. Ko se je zavedal, kje je, je bil prekrit s peskom. Razgledal se je naokrog in ugotovil, da je v puščavi.

»Pok! Pok!« se je zaslišalo.

Storža je malo zabolelo, opazil je bele stvarce, ki so padale z njega. Mislil je, da bo zaradi vročine še umrl. Hitro se je odpravil na pot, da bi našel vodo. Letel je tri dni in tri noči, a brez uspeha. Bil je že na robu obupa, ko je na poti zagledal človeka.

Ta ga je prosil: »Daj mi tri svoja zrna, da se bom malo najedel. V zameno ti izpolnim željo.«

»Veliko zrn mi je že popokalo, a vseeno ti dam tri,« je rekel storž, čeprav je vedel, da lahko umre.

»Rad bi našel izhod iz puščave,« si je zaželel.

»Ko se bo spustil mrak, boš priletel do oceana.«

Storž se je zahvalil, človek pa tudi. Nato sta šla vsak v svojo smer.

Začel se je spuščati mrak.

»Skoraj se že mrači, o morju pa ne duha ne sluha!« si je mislil storž.

V trenutku, ko se je zares zmračilo, se je prikazalo morje.

»Saj to je privid!«

A voda je bila prava.

Morje je bilo zelo vzvalovano. Pripravljalo se je k nevihti. Zagrmelo je, v storž je udarila strela. Padel je v razburkano morje, ki ga je nosilo in naplavilo na majhen otoček.

Pogledal se je in opazil, da sta mu ostali le še dve zrnci. Proti večeru, ko je ponovno poskušal vzleteti, se je vanj zaletel galeb in mu zbil še eno zrno. Ostalo mu je samo še poslednje.

V tistem trenutku se je odprl diamantni pokrovček na ogrlici in na edino koruzno zrnce je kanila kapljica zelene vode. Iz zrna se je dvignilo visoko steblo, na njem so se razvili svilnati listi. Ven so pokukali novi koruzni storžki, iz katerih je vzklilo novo življenje.

_______________________________