Dolga vožnja po ovinkasti cesti je bila hitro pozabljena, saj nas je po tednih oblačne teme končno pozdravilo sonce. Jasno nebo, zasneženi vrhovi in nenavadna barva reke Soče so nam pričarali prav posebno dobrodošlico. V živo smo se lahko prepričali, kaj pomenijo verzi temna zelen planinskih trav in vedra višnjevost višav lepo se v njih je zlila iz Gregorčičeve pesmi, o kateri smo se pogovarjali prejšnje šolsko leto. No, bodimo iskreni … Tako smo prihod doživele učiteljice Jana, Barbka, Petra in Betka. Pri učencih verjetno ni bilo toliko vzhičenja, saj so lahko pospravili vrečke za bruhanje in se bolj ozirali v stavbo, v kateri bodo naslednjih pet dni. O komentarjih ne bomo pisale. Upamo in jim želimo, da jim bodo prijetno druženje z vrstniki ter zanimive dejavnosti pomembnejši od razkošja sob, predvsem kopalnic. Smo na suhem in na toplem, hrane je dovolj, učitelji so zeeelo prijazni, za vse ostalo pa morajo poskrbeti sami.
Prvi dan so se preskusili v plezanju, lokostrelstvu, se »na dotik« spoznavali z nekaterimi živalmi, ki v mnogih zbujajo neprijetne občutke, in premagovali oz. premagali strah pred njimi. Prav tako so dokazali učiteljici slovenščine, da lahko kukajo iz drevesa, čeprav ona trdi, da lahko samo z drevesa.
Danes so šli eni do Tolminskih korit, drugi na Kozlov rob in tretji do sotočja Tolminke in Soče. Popoldne pa nas čakajo puntarske igre. Vreme nam je še naklonjeno, čeprav kar močno piha. Kape so varno pospravljene v torbah, jakne odpete … »ker ne zgleda dobr.« No, me se ne vdamo in nekatere smo že prepričale, da so krasni s kapo ali brez in da imajo jakne zadrge z razlogom. Skratka, ni nam dolgčas.
Prispevek in fotografije pripravila: Betka Jamnik